Tekstovi sa tagom: 1. maj

Foto album: Kako je Ljubljana 1961. proslavila Prvi maj

Reka lica, boja, cveća, zelenila

Prvi maj 1961, Ljubljana: 1. maja zjutraj je v Ljubljani sijalo sonce. Po dnevih oblačnosti in dežja so prijazni in topli žarki preplavili ulice, pročelja hiš in praznične obraze ljudi, ki so se udeležili mogočne manifestacije uspehov, moči in zdravja ob prazniku dela. Kmalu po 9. uri so na tribuno na Trgu Ajdovščina prišli častni gostje. Tam so bili Miha Marinko, Boris Kraigher, Franc Leskošek-Luka, dr. Jože Vilfan, Stane Kavčič, generalni major Andrija Škerovič, člani izvršnega sveta LRS in drugi vidni predstavniki političnega in družbenega življenja ter JLA. Ljubljana je zaživela na prav poseben način že v zgodnjih jutranjih urah. Tisoči in tisoči so se že ob 7. uri zjutraj začeli zbirati na točno določenih mestih v različnih predelih mesta med Rožnikom in Gradom. Sestavljali so skupine, se od vseh strani pomikali na Prešernovo cesto, ki se je spremenila v eno samo reko obrazov, barv, cvetja, zelenja in plapolajočih zastav. Kakor Prešernova je tudi Titova cesta severno od železniškega prelaza spremenila svoj videz. Obnemela je pod čakajočimi četami vojakov, vojaškimi kamioni, topovi in tanki. Obe koloni sta čakali na svoj trenutek. Ta čas se je središče mesta spreminjalo v vedno gostejše mravljišče. Ljudje so sevsipali iz vedno številčnejših vlakov, avtobusov in drugih vozil. Prihajali so peš iz mestne okolice in se pomešali v vedno gostejši vrvež. Osamljeno topotanje korakov v obrobnih ulicah se je zlivalo v nedoločljivo in neprekinjeno hrumenje. Ko so se ulice razširile, se spremenile v ceste, so se gručice ljudi spremenile v skupine, potoke, reke... Vse je hitelo v središče, vedno hitreje in vedno bolj nestrpno, kajti pričakovani trenutki so se vedno bolj bližali. Osamljenemu letalcu, ki je to jutro preletel Ljubljano, se je razkril skorajda neverjeten fantastičen prizor. Široka, kakor z ravnilom potegnjena Titova cesta je bila povsem prazna. Od vseh strani pa so jo oklenile množice. Tisoči in deset tisoči so se strnili v nepremakljiv obroč. Titova cesta je bila kakor velikanski magnet, ki je z nepremagljivo silo pritegnil brez števila drobnih delčkov. Dve godbi na pihala sta igrali že od zgodnjega jutra, enkrat ena, enkrat druga. Njunim taktom se ni hotel pokoriti samo veter, ki se je razposajeno zaganjal v razobešeno zelenje, stotine balončkov na strehah in balkonih, v zastave na drogovih in zastave v rokah ljudi. (Izveštaj mariborskog lista “Večer” 2. maja 1961. godine)
Kava 02 S

Leskovački urnebes: Ispovest srećnog čoveka

Ću gi brknem z blokče u oko

Teška materijalna situacija osetila se i za Prvi maj. Posle oskudno jedenje i pijenje ostalo je samo tri šlepera đubre na Hisar. Pored ovi, grad ima još dvestačeterespet problema. Sve u svemu nadvio se neki taman oblak nad Leskovačku kotlinu. Ovoj ima da zapuca graduška mislim se...
Ayuu 13 S

Praznik koji je nekada mirisao na janjetinu i ćevape

Zašto slavimo 1. maj

Prije 133 godine, u neko „primitivno“ doba, sindikati su u SAD-u tražili uvođenje standarda osmosatnog radnog vremena. Obećano im je to na 1. maj 1886. godine, a kada obećanje nije ispunjeno, počeo je generalni štrajk. Mnogi su platili glavom. Iz balkanske perspektive, sasvim nepotrebno, jer 133 godine kasnije ovdje su radnici i dalje poniženi. Jedu, da prostite, govna za male pare, za crkavicu. Traži ih se da varaju, lažu, pa i da kradu za gazdu. Nekada je ovaj praznik mirisao na janjetinu i ćevape, a danas na propalu ekonomiju. Zašto se uopće obeležava Prvi maj i dokle smo došli...
Karanf1

Bliski retro: Prvomajska zakuska u Maksimirskoj šumi 2016.

Grah naš praznični

Kako ono beše? Osam sati rada, osam sati odmora, osam sati spavanja. Formula za radničku klasu odavno nije u upotrebi – više se ne zna šta je rad, šta je odmor, o spavanju da ne govorimo. Možda baš zato ovo prvomajsko podsećanje iz Maksimirske šume na Prvi maj 2016. godine, rečitije govori o današnjim šljakerima kojima je grah tj. pasulj gurmanski obrok. Naš Željko Stojanović sa svojim foto aparatom nije propustio priliku za revolucionarni photo angažman; njegova galerija posvećena običnim, dragim ljudima savršeni je uvod u predstojeće praznike. Da nam živi, živi rad!