Tekstovi sa tagom: Jože Gal

Foto album: Kako je Ljubljana 1961. proslavila Prvi maj

Reka lica, boja, cveća, zelenila

Prvi maj 1961, Ljubljana: 1. maja zjutraj je v Ljubljani sijalo sonce. Po dnevih oblačnosti in dežja so prijazni in topli žarki preplavili ulice, pročelja hiš in praznične obraze ljudi, ki so se udeležili mogočne manifestacije uspehov, moči in zdravja ob prazniku dela. Kmalu po 9. uri so na tribuno na Trgu Ajdovščina prišli častni gostje. Tam so bili Miha Marinko, Boris Kraigher, Franc Leskošek-Luka, dr. Jože Vilfan, Stane Kavčič, generalni major Andrija Škerovič, člani izvršnega sveta LRS in drugi vidni predstavniki političnega in družbenega življenja ter JLA. Ljubljana je zaživela na prav poseben način že v zgodnjih jutranjih urah. Tisoči in tisoči so se že ob 7. uri zjutraj začeli zbirati na točno določenih mestih v različnih predelih mesta med Rožnikom in Gradom. Sestavljali so skupine, se od vseh strani pomikali na Prešernovo cesto, ki se je spremenila v eno samo reko obrazov, barv, cvetja, zelenja in plapolajočih zastav. Kakor Prešernova je tudi Titova cesta severno od železniškega prelaza spremenila svoj videz. Obnemela je pod čakajočimi četami vojakov, vojaškimi kamioni, topovi in tanki. Obe koloni sta čakali na svoj trenutek. Ta čas se je središče mesta spreminjalo v vedno gostejše mravljišče. Ljudje so sevsipali iz vedno številčnejših vlakov, avtobusov in drugih vozil. Prihajali so peš iz mestne okolice in se pomešali v vedno gostejši vrvež. Osamljeno topotanje korakov v obrobnih ulicah se je zlivalo v nedoločljivo in neprekinjeno hrumenje. Ko so se ulice razširile, se spremenile v ceste, so se gručice ljudi spremenile v skupine, potoke, reke... Vse je hitelo v središče, vedno hitreje in vedno bolj nestrpno, kajti pričakovani trenutki so se vedno bolj bližali. Osamljenemu letalcu, ki je to jutro preletel Ljubljano, se je razkril skorajda neverjeten fantastičen prizor. Široka, kakor z ravnilom potegnjena Titova cesta je bila povsem prazna. Od vseh strani pa so jo oklenile množice. Tisoči in deset tisoči so se strnili v nepremakljiv obroč. Titova cesta je bila kakor velikanski magnet, ki je z nepremagljivo silo pritegnil brez števila drobnih delčkov. Dve godbi na pihala sta igrali že od zgodnjega jutra, enkrat ena, enkrat druga. Njunim taktom se ni hotel pokoriti samo veter, ki se je razposajeno zaganjal v razobešeno zelenje, stotine balončkov na strehah in balkonih, v zastave na drogovih in zastave v rokah ljudi. (Izveštaj mariborskog lista “Večer” 2. maja 1961. godine)
Zvoz 01 S

Retro SFRJ: Vlak “Bratstva i jedinstva”

Kad su se voleli Slovenci i Srbi

Slovenci su ga zvali “Vlak Bratstva in enotnosti”, Srbi su ga zvali “Voz bratstva i jedinstva”, ali su se lako i odmah razumeli. Iz današnje i jučerašnje i decenijske postapokaliptične atmosfere u kojoj svi tobož mrze Srbe – izgleda kao fatamorgana da je postojao vlak koji se zvao voz koji je Srbijance vozio u Sloveniju, a Slovence u Srbiju. Ali, to nije bio običan voz koji se zvao vlak; građani su na železničkoj stanici sa nehinjenim oduševljenjem čekali svoje drage goste, uz pjesme, cveće i zastave. Ljudi su – o, užasa – hteli da upoznaju jedni druge, da nešto nauče jedni o drugima, da razmene iskustva, da postanu prijatelji. Sve se to dešavalo u tamnici naroda zvanoj SFRJ. Srbijanci su posećivali Ljubljanu, Maribor, Laško, svuda pozdravljeni kao najdraži prijatelji; Slovenci su posećivali Beograd, Kragujevac, Niš, svuda pozdravljeni kao najbolji prijatelji. Bratstvo i jedinstvo nije imalo navodnike, jer je bilo logično da Slovenac Srbinu bude drug u nevolji, najbolji frend, a da Srbin Slovencu bude drug u nevolji, najbolji frend. Pogledajte galeriju koju je 1962. snimio fotoreporter mariborske “Večeri” Jože Gal: ugledajte kako Srbijanci u narodnim nošnjama ponosito hodaju Slovenijom, uz aplauze građana; uočite osmehe na licima, nađite s lakoćom tu radost koja je negde, najednom, nestala. Danas, kad su mržnja i predrasude u dugom i srećnom braku, ponekad se treba setiti da je prošlost ipak bila – bolja. Vozovi i vlakovi “Bratstva in enotnosti” više ne idu tračnicama SFRJ. Živimo vreme kad su Srbi i Slovenci potpuni tuđini, nepoznati jedni drugima. Srećom, fotografije prošlosti i postoje da demantuju stvarnost: zato, staro “Bratstvo i jedinstvo” odjednom ima uzvišen smisao.